druga zgodba: OVČKA, KI JE PRIŠLA NA VEČERJO (avtor: Steve Smallman)
''Spet zelenjavna juha!'' Je zagodrnjal stari volk. ''Ko bi le imel jagnjetino. Skuhal bi si obaro, mojo najljubšo jed!'' Tedaj pa je... 'TOK! TOK! TOK!' Bila je ovčka. ''Smem vstopiti?'' je vprašala. ''Seveda ljubica, kar naprej. Prišla si ravno prav za večerjo!'' se je zahihital stari volk. Mala ovčka se je tresla od mraza. BRRRR! BRRR! se je slišalo ''Ljubi bog!'' je izdavil stari volk. ''Ne morem pojesti zmrznjene ovce. Sovražim zmrznjeno hrano!'' zato je ovčko posadil na stol zraven ognja. Potem je pobrskal po knjigi, da bi našel recept za jagnječjo obaro. Njam! So se mu že ob sami misli nanjo cedile sline. Tudi ovčka je bila lačna. Njen trebušček je grmel: ''ROAAAR! ROAAAAR! ROOOOOAAAR!'' ''Ljubi bog!'' je zaskrbelo starega volka. ''Ne morem jesti ovce s krulečim trebuščkom. Lahko bi imel še prebavne motnje!'' Ovčki je ponudil korenček. ''Za nadev,'' je dejal sam pri sebi. Mala ovčka je tako hitro pogoltnila korenček, da se ji je začelo kolcati. ''HIK! HIK! HIK HIK!'' se je slišalo. ''Ljubi bog!'' Je dejal stari volk. ''Ne morem jesti ovce, ki se ji kolca! Lahko se še nalezem kolcanja!'' A ni imel pojma, kako se kolcanje pozdravi. Poskusil je tako, da je ovčko vrgel v zrak. ''HIK!'' Ni delovalo. Obrnil jo je na glavo. ''HIK!'' Ni delovalo. Zavrtel jo je naokoli. ''HIIIIIK!'' Tudi to ni delovalo! Zato je stari volk vzel ovčko v naročje in ji glavo položil na svojo ramo ter jo z veliko kosmato šapo potrepljal po hrbtu. Kolcanje je prenehalo, ovčka pa se je zvila pod volkovo košato brado in trdno zaspala v njegovem naročju. Stari volk se je počutil nenavadno. Še nikoli prej ga nobena večerja ni objela in nenadoma ga je lakota minila. Mala ovčka je tiho smrčala v njegovo uho. ''HHHHR! HHHHR!'' se je slišalo. ''Ljubi bog!'' je zašepetal stari volk. ''Ne morem pojesti ovčke, ki smrči!'' Stari volk je sedel na stol ob kaminu. Mala ovčka mu je grela prsi in volk je razmišljal, kdaj se je nazadnje crkljal. Malce je povohal, nato še enkrat. Mala ovčka je dišala tako... tako.. okusno! ''OH!'' je zagodrnjal volk. ''Vse bo vredu, če jo bom na hitro pojedel.'' Ravno se je pripravljal, da jo pogoltne, ko... se je ovčka zbudila in mu pritisnila en velik poljubček. CMOOOOK! ''NEEEEEE!'' je zarjovel volk. ''To ni pravično!'' Jaz sem velik, hudoben volk in ti si.. obara!'' ''KUKU'' je z nasmeškom vzkliknila mala ovčka. Nato je s prstom pokazala na starega volka in dejala: ''Volk!'' ''Oh, močan moram biti!'' je zarenčal stari volk. ''Takoj mora oditi!'' Malo ovčko je toplo oblekel in jo postavil pred vrata. ''ZDAJ PA ODIDI!'' je zavpil. ''Če boš ostala tukaj, te bom pojedel in potem bo obema žal.'' Zaloputnil je vrata, da se je slišalo BANG! Zunaj je bilo temno in hladno. ''Volk!'' je zaklicala mala ovčka. ''Me spustiš noter? Volk!'' Stari volk si je zatisnil ušesa in prepeval ''LA-LA-LA'', dokler ovčka ni utihnila. Potem je bilo vse tiho. ''Končno je odšla!'' je pomislil volk. ''S starim lačnim volkom, kot sem jaz, ne bi bila varna.'' Pomislil je na ovčko, ki je sama v temne gozdu. ''Lahko se izgubi! Lahko zmrzne! Lahko jo kdo poje! OH NE! Le kaj sem storil??'' je zatulil. Zdirjal je iz hiše in ugotovil, da ovčke ni več. Stari volk je zdrvel v temni gozd in vpil:'' Mala ovčka! Mala ovčka! Vrni se! Ne bom te pojedel.. obljubim!'' Veliko kasneje se je žalosten in premočen privlekel nazaj v kočo. Sam. Odrinil je vrata in tam je ob ognju sedela mala ovčka. ''VRNILA SI SE!'' je ves srečen vzkliknil volk. ''Kaj nimaš iti nikamor drugam?'' Mala ovčka je zmajala z glavo. ''No .. em .. potem lahko ostaneš tukaj z mano. Kaj praviš?'' je vprašal volk. Mala ovčka se je zastrmela vanj. ''Me ne boš pojedel?' je vprašala. ''Ljubi bog!'' je vzkliknil stari volk. ''Ne morem pojesti ovčke, ki me potrebuje! Zagotovo bi me pekla zgaga!'' Mala ovčka se je nasmehnila in se vrgla staremu volku v objem. ''Kaj praviš na zelenjavno juho? Jaz jo imam najraje!'' je rekel volk.
VPRAŠANJA ZA POGOVOR
- Kdo vse predstavlja ovčko v našem okolju in kdo volka?
- Kaj so naši motivi na pomoč sočloveku?
- Kateri svetnik je v teh dnevih praznoval? Ga poznamo? Če ne, poizvedimo.
- Kako mi pomagamo sočloveku? Na kakšne načine? Ignoriramo sočloveka, potrebnega pomoči?
- Ali prosimo za pomoč, če jo potrebujemo, ali samo čakamo? Zakaj?
DRUŽINSKA DEJAVNOST
Poiščimo v okolici ali v širši družini, prijateljih, ipd. nekoga, ki je potreben pomoči – fizične, finančne, duhovne.
VOLČIČJA NALOGA
Za svojo družino pripravi lutkovno igrico po zgodbi o Ovčki, ki je prišla na večerjo. Pri predstavi ti lahko pomagajo bratje in sestre. V zvezek lova, naj ti gledalci napišejo vtise.