Na potovalcu se je, kot vselej, zgodilo mnogo zabavnih in zanimivih dogodkov. Nekatere izmed njih smo zlili na papir…
Začelo se je že pred samim začetkom. Še predno je odpeljal tovornjak z vso robo skupnega tabora, smo izza cerade posmukali vse, kar bi nam lahko prišlo prav na potovalcu. Kotliček, plahta, nekaj štrikcev, zastava, žaga, sekira, hrana, še več hrane… vsega skupaj veliko robe. Tovornjak je odpeljal in v Matkovem kotu smo ostali samo še David, Matej in jaz. In roba. Kako vse to spraviti v samo tri nahrbtnike? Nemogoče. Zato smo na mestu samem pojedli kar se je dalo veliko sadja in piškotov, in ko nismo mogli več, smo pojedli še enkrat toliko. No, nato smo vso opremo in preostalo hrano le nekako stlačili v nahrbtnike in se odpravili na pot.
 |
| Nekje na poti... |
Ko smo že krstili svoje podplate po nekaj kilometrih prehojene poti iz Matkovega kota, kjer nas je siva pot (asfalt) vodila ob prelepi Savinji, sem kar naenkrat zagledal, da nekaj preči cestišče. Ne, cestišča ni prečkal pešec, ampak STORŽ! Kaj takega res ne vidiš na vsakem koraku, sploh, če je to komična fatamorgana, ko v resnici čez cesto pogumno koraka miška, da skoči v svojo luknjo in nahrani male miške! (Obstajajo tudi govorice, da sem videl, kako cesto prečka čevap, ampak te govorice skrajno zanikam, saj je miška bila storž in nič bolj mesnega).
 |
| Matej s storžem na čelu |
V Solčavi smo prosili ljudi po hišah, če nam lahko za vedno posodijo mleko (bila je nedelja, edina trgovina daleč naokoli pa zaprta). Pri prvi hiši smo ga dobili liter (bolje kot nič, a še vseeno premalo za troje lačnih ust). Zato smo mogli prositi še pri drugi hiši, seveda smo že dobljeni liter spretno skrili, drugače bi vse skupaj izpadlo čudno. Pri drugi hiši smo dobili dosti "ozimnice", saj nam je gospodarica prinesla tetrapak mleka in domačo marmelado, nato pa je gospodar prinesel še drugi tetrapak in zraven še dve čokoladi, da smo se komaj uspeli zahvaliti, še težje pa vse to nositi, saj smo že tako ali tako bili »težko oboroženi«.
Po nekaj hoje smo prispeli do Igle (lokacija med Solčavo in Lučami). Urban nama je dal par minutk pavze, medtem ko se je sam šel olajšat v gozd. Za njim sem to storil tudi sam, le da sem to opravil na malo bolj civiliziran način. Ko sem se vrnil, sta Matej in Urban še kar ležala na tleh. Vključim se v pogovor, ko naenkrat Matej omeni, kako zelo se mu lušta sendvič. Tudi sam sem pomislil isto in takrat Urban čisto nepričakovano izza hrbta potegne sendvič in ga vrže Mateju, nato pa še meni in sebi enega. Med jedenjem teh čarobnih sendvičev Matej pripomni, da bi zraven pasala šabesa. Predlog se mi ni zdel nenavaden, saj smo s seboj nosili bezgov sirup. Že sem se stegnil da bi ga zmešal, ko Urban izza hrbta potegne še 2-litrski tetrapak šabese. To me je čisto vrglo iz tira. Ko smo pojedli in popili, sta mi razložila, da je bila hrana darilo prijazne gospe, ki se je (ko sem bil jaz na »praznenju«) peljala mimo.
 |
| Sem David. Vselej lačen! |
Po krajšem postanku na taboru čete iz Črenšovcev smo odhiteli naprej, malo zato, ker se je pripravljala nevihta, malo pa, ker smo bili zmenjeni z Mihom. Ker smo hoteli privarčevati na času in energiji, smo se odločili, da bomo Savinjo prečkali na prvem primernem mestu. Ko smo ga našli, je že dobro lilo. V trenutku, ko je Urban stopil v reko, je dež začel padati še močneje in isto se je ponovilo, ko sva v vodo stopila z Matejem. Na srečo smo reko prečkali brez večjih zapletov in kmalu po prečkanju je začelo sijati sonce.
Ko smo se v najvročejšem soncu ustavili na "plaži" za Savinjo v Ljubnem, smo razgrnili plahto in si ogledali plac. V tistem trenutku sva se z Davidom spomnila, da bi lahko začela z veščinami lovljenja rib. David je predlagal, da si narediva harpune in jaz sem bil seveda takoj za. Rekla sva: "kr u jega!" in že sva oba stala do trebuha v vodi vsak s svojim orožjem. Ampak lovljenje je bilo seveda jalovo, saj nisva ravno skavta z izkušnjami na tem področju. Škoda, bomo mogli še malo povaditi v naši Bolski med letom. Če se smem malo pohvaliti (ker se dobro blago samo hvali) sem predlagal, da naredimo ogenj na vodi, in moja trma se je na koncu le izplačala, saj nam je skupaj uspel prav flet'n og'n na vodi, kjer smo si skuhali tudi okusne testenine.
 |
| Ognjišče kot se šika! |
Po vsega dveh dneh hoje, med potjo se nam je pridružil še Miha, smo v torek popoldne prispeli na naš cilj v Prebold, se udeležili svete maše in se odpravili naprej na krajo zastave. To pa je že zgodba za naslednjič…
Samo za vas: David, Matej, Miha in Urban