1. zgodba ZGODBA: VEVERIČJA DRUŽINA (Kaj osrečuje družino?)
Vir: Božo Rustja: Zgodbe za srečo v družini
V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni. Oče in mama sta ljubila otroke. Nekega dne je veveričji oče rekel ženi: “Draga, ne veš, kako slabo se počutim, ko gledam tebe in otroke, kako težko živite. V primerjavi z drugimi prebivalci gozda, ki imajo razkošna in udobna bivališča in hranijo svoje mladiče s sladkarijami, se počutim krivega, da sem slab mož in premalo skrben oče. Moram nekaj storiti.”
Od tega dne je veveričji oče začel zelo trdo delati. Pred zoro je šel v gozd nabirat razne sadeže in jedrca. Domov se je vračal pozno zvečer. Stalno si je ponavljal: “Moram to delati. Moram biti marljiv kot čebele. Moje gnezdo mora biti boljše kot orlovo.”
Tako je nabiral in nabiral sadeže in jedrca. Svoji družini je želel nuditi najboljše. Tudi njegovo življenje se je spremenilo. Uvrstil se je med najbogatejše prebivalce gozda. Oblačil se je kot kralj, a v globini svojega srca ni bil zadovoljen. Želel je imeti še več. V njegovem lepem gnezdu so žena in otroci živeli v razkošju. Nikoli se niso imeli tako imenitno. Njihovo prebivališče je bilo največje in najlepše daleč naokrog. Kljub temu so se mlade veverice počutile zelo osamljene. Nikoli niso mogle videti svojega očeta, slišati njegovega glasu in čutiti topline njegovega dotika. Stalno je bil zunaj, da bi nabral še več dobrin. Nekega dne je najmlajša veverička vprašala mamo: “Mama, kje je oči?” Nikoli ga ni doma! Tako sami smo! Zakaj ne skrbi za nas?” Mama veverica je obrnila svoj obraz stran in s solzami v očeh rekla: “Ne, ne! Oče nas ima rad! Izredno težko dela, da bi nam priskrbel vedno boljšo hrano, vedno več imetja in boljše igrače. Želi nam samo najboljše.” “Toda, mama,” so odgovorili vsi otroci, “mi želimo imeti očka. Njega želimo videti, slišati in se z njim igrati. Brez njega se počutimo sami, pogrešamo ga.” Ko je tistega večera prišel veveričji oče domov, si mama veverica ni mogla kaj, da mu ne bi rekla: “Dragi, počutim se osamljena. Tudi otroci se počutijo same. Ne čutimo, da nas imaš rad in da skrbiš za nas. Potrebujemo tebe. Ne potrebujemo več imetja ali več udobja, ampak tebe!” Očetu besede niso ugajale. Jezen je začel kričati: “Kaj pa govoriš? Da te ne ljubim? Do onemoglosti delam za vas! Želim vam priskrbeti najboljši dom, najboljšo hrano, najboljša oblačila. Vse najboljše in sedaj si upaš reči, da vas ne ljubim! Za koga pa vse to delam? Kako ste nehvaležni!” Veverica mu je mirno odgovorila: “Pa saj otroci ne potrebujejo velike hiše, ampak srečen dom! Saj nam ni za imetje, hrano, udobje. Jaz si želim moža, otroci pa očeta. Ali moraš reči, da naša srca niso lačna?” Zbegan in jezen je oče odgovoril: “Pa kaj ženske res ničesar ne razumete? Vedno želite le ljubezen in vedno več ljubezni, pozornost in vedno več pozornosti. Kaj mislite, da v današnjem svetu lahko živimo samo od ljubezni in pozornosti? Rad bi vam priskrbel lepo prihodnost, varnost in brezskrbno življenje.” Prepir med možem in ženo je prebudil otroke. Najstarejši reče najmlajši veverički, ki je prvič videla očeta: “Vidiš, tale človek trdo dela in nam je kupil vse, kar imamo.” Najmlajša tiho zašepeta: “Daj, reci mu, naj nam kupi očka!”
VPRAŠANJA ZA POGOVOR:
Kakšen je naš dom?
Kaj potrebujemo za srečen dom?
Katere stvari nas ovirajo pri ustvarjanju srečnega doma?
Kaj lahko jaz naredim, da bo naša družina v tem adventu srečnejša?
Sem hvaležen za družino v kateri živim?
DRUŽINSKA DEJAVNOST
V nedeljo se vsi družinski člani zberite ob adventnem venčku, če ga še niste
naredili, lahko postavite tudi samo svečke. Prižgite prvo svečko. Preberite
zgodbo in se pogovorite ob njej.
Priloženo pobarvanko pobarvajte.
VOLČJA DEJAVNOST
V svoj zvezek lova nariši vaš družinski adventni venček in napiši stvari, ki so ti
všeč pri vaši družini.