Kot moderna zahodna družba smo že davno tega izgubili stik s pristno naravo, kakršnega so imeli naši predniki in kakršnega še zmeraj gojijo na odročnejših predelih zemeljske oble. Skavti želimo s svojim načinom življenja odpreti prostor izgubljenim čutom in veščinam, zato smo se zadnje klanovsko srečanje spoznavali z osnovami stezosledstva. Našemu klanu so se pridružili še vodniki iz čete in nekaj domžalskih popotnikov.
Naš ustanovitelj Lord Baden Powell se je od afriških džungelskih staroselcev naučil novih načinov lova, stezosledstva, orientacije, pragozdnega zdravilstva in podobnih gozdnih veščin. Domorodci so mu zaradi poguma, spretnosti v ogledništvu in branju sledov nadeli ime Impesa, kar pomeni »Volk, ki nikoli ne spi«. Čeprav je bil zaradi svojega znanja in modrosti trn v peti sovražnikom, so ga prav zaradi tega hkrati tudi izjemno spoštovali.
Prav Bi-Pi-jeva zgodba je lahko navdih za vse nas, da se v prostem času čim večkrat odpravimo v gozd, v deželo domovanja živali. Sprva iz gozdnih tal ne bomo znali odčitavati zgodb, ki so se v prejšnjih urah ali dneh dogajale na mestu našega nahajanja, sčasoma pa bomo vse izkušenejši in pozornejši odkrivali vse več koščkov sestavljanke, ki jih bomo nato povezali v logično celoto.
Stezosledstvo je zahtevna veščina, za osvojitev katere potrebujemo veliko volje in energije. Kako začeti? V gozd se odpravi po močnem deževju, saj se živalske sledi najlažje odkrije v blatnem / razmočenem / močvirnatem mediju. Praviloma bomo najprej prišli na sled večjim parkljarjem (srnjadi, jelenjadi, divji svinji), saj gre za velike in številčno dobro zastopane živali. Če sled že po nekaj korakih izgubiš, nikar ne obupaj! Skloni se bliže tal in s pomočjo paličic, zapičenih ob do sedaj odkrite stopinje, in stezosledske palice, s katero določiš velikost živalske stopinje, s predvidevanjem, kam je žival odšla, najdi nadaljno smer njenega gibanja. Pozor! Nikoli ne pohojaj že najdenih sledi, saj boš ob njihovem ponovnem pregledu morda odkril kakšno prej spregledano podrobnost. Ko boš osvojil osnove, se postopoma loti težavnejših terenov: travnatega, nemara celo kamnitega medija. Po nekaj začetnih lekcijah boš slej ko prej srečal sledi jazbeca, lisice, zajca, veverice (in ostalih manjših glodalcev), na nekaterih koncih Slovenije tudi medveda in vidro, ko pa boš naletel na redkeje zastopana volka ali celo risa, boš že izkušen stezosledec!
Stezosledstvo je seveda širši pojem, kot samo sledenje stopinjam. Pozoren bodi tudi na živalske stečine, zlomljene vejice, ostanke plena ali druge hrane, na iztrebke, dlake in vsa ostala znamenja, ki jih živali puščajo za seboj. Si vedel, da lahko iz ostanka lešnikove lupinice z zagotovostjo določimo, če se je s plodom nahranila veverica, miš ali ptič?
 |
| Katera živalca je bila na obisku? |
Kaj pa smo pravzaprav sploh delali na srečanju? Najprej smo se spoznali z evolucijskim razvojem stopinj naših najpogostejših gozdnih živali, nato je vsak od prisotnih izbral eno do ulitih stopinj in jo prerisal ter jo s tem memoriziral, sledila je predstavitev lisičje hoje in za konec srečanja še igra, pri kateri smo urili čute in organe, brez katerih pri stezosledstvu ne gre: ušesa (sluh) in tiho premikanje po terenu.
 |
| Zaključna igra |
Vkolikor te zanima več, bosta za začetno potrebo dovolj knjigi »Živalski sledovi« založbe Narava in pa »Divjad in lovstvo« Lovske zveze Slovenije. Zdaj pa pot pot noge vse do bližnje šume!